Kompleti zobnih vsadkov vključujejo predvsem intraosealne vsadke, subperiostalne vsadke, transmandibularne vsadke, intramukozne vsadke in vsadke s takojšnjo obremenitvijo. Različne vrste vsadkov so primerne za različna oralna stanja in obnovitvene potrebe.
Znotrajkostni vsadki: To je najpogostejša in pogosto uporabljena vrsta vsadkov. Implantat se kirurško vstavi neposredno v čeljustno kost in tvori močno osteointegracijo s kostnim tkivom. Primeren je za paciente z enim, več ali popolno izgubo zoba ter ima visoko stabilnost in dolgoročno-stopnjo uspešnosti. Materiali so večinoma čisti titan ali titanove zlitine z dobro biokompatibilnostjo.
Subperiostalni vsadki: Primerni za bolnike z nezadostno višino alveolarne kosti, a zadostno širino. Implantat se nahaja pod pokostnico, ni neposredno vstavljen v kost, ampak je fiksiran na površino čeljustne kosti s kovinskim okvirjem. Operacijska travma je manjša, okrevanje je hitrejše, vendar je stabilnost nekoliko manjša kot pri intraosalnih vsadkih.
Transmandibularni vsadki: Uporabljajo se predvsem za brezzobe bolnike s hudo atrofijo mandibule. Implantat prodre skozi celotno spodnjo čeljust, z obema koncema fiksiranim na spodnjo mejo mandibule in ustno votlino, kar zagotavlja izjemno močno oporo. Čeprav je operacija zapletena, učinkovito podpira fiksne restavracije v celotni-usti.
Intramukozni vsadki: začasni ali prehodni tip vsadka, ki se ne vsadi v kost, ampak se pritrdi v sluznico dlesni. Uporablja se predvsem za bolnike s slabim stanjem alveolarne kosti ali pri bolnikih, ki potrebujejo kratko{1}}obnovo. Njihova stabilnost je relativno slaba, zato se običajno uporabljajo kot pomožna retencijska metoda za snemne proteze.
